Družboslovni tabor Idrija 2019
V četrtek, 25. 4. 2019, smo se dijaki drugega in tretjega letnika, ki smo si izbrali ITS družboslovje, odpravili na dvodnevni tabor v Idrijo. Po prihodu v Idrijo smo najprej imeli ogled in predstavitev Psihiatrične bolnišnice Idrija. Predstavili so nam način dela ter simptome in vzroke duševnih motenj (npr. bipolarna motnja, shizofrenija, depresija …), ki jih najpogosteje obravnavajo v bolnišnici. Ogledali smo si tudi psihoterapevtski oddelek in oddelek za aktivacijske terapije.
Popoldne smo samostojno raziskovali mesto. Dijaki smo se razdelili v skupine. Vsaka skupina je dobila mapo z zemljevidom in fotografijo stavbe oziroma znamenitosti v Idriji, ki smo jo morali poiskati in o njej zbrati čim več informacij. Nato smo pred posameznimi objekti (rudarska hiša, različne cerkve, grad Gewerkeneg, kamšt, rake…) zbrane informacije predstavili svojim sošolcem. Pozno popoldne smo se z avtobusom odpravili v CŠOD Vojsko, kjer smo imeli večerjo. Po večerji smo najprej imeli delavnico klekljanja, kjer smo si naredili zapestnico, nato pa še delavnico o pomenu trajnostnega razvoja.
Tudi drugi dan nas je čakalo pestro dogajanje. Takoj po zajtrku smo začeli z izdelovanjem tradicionalnih idrijskih žlikrofov. Morali smo se potruditi in jih narediti zelo veliko, saj smo jih delali za naše kosilo. Nato smo se podali proti partizanski tiskarni Slovenija, ki leži na skritem in težko dostopnem kraju sredi gozda. Prav zato je Nemci med drugo svetovno vojno niso odkrili in je danes ohranjena taka kot je bila takrat. Po kosilu smo se z avtobusom ponovno odpeljali v Idrijo. V Antonijevem rovu nas je pričakalo osebje rudnika in prikazali so nam film o zgodovini rudnika. Zatem smo si nadeli zaščitne obleke in pokrili čelade ter se spustili globoko v rudnik živega srebra, ki je spremenjen v zanimiv muzej. Pred odhodom domov smo se ustavili še ob Divjem jezeru, ki je hkrati tudi kraški izvir. Iz jezera teče najkrajša slovenska reka, le 55m dolga Jezernica, ki se izliva v Idrijco. Domov smo se vrnili utrujeni, a polni lepih spominov na kraje, ki jih skoraj ne poznamo.
Po zapisu Lare Marinšek in Brigite Škrinjar, 2.ag
