Zvornik 2018
V začetku decembra smo se dijaki v spremstvu treh profesorjev v večernih urah odpravili na pot, ki nas je vodila v Bosno in Hercegovino, natančneje v Zvornik. Kljub zapletu z osebnimi dokumenti na hrvaški meji smo osem ur kasneje vsi prispeli na končno destinacijo. Zvorničani so nas toplo sprejeli in nam takoj pokazali, da v teh treh dneh ne bo časa za dieto. V eni uri smo namreč poskusili okoli deset različnih jedi.
Nato smo obiskali občino in tam nas je župan lepo sprejel. Ko smo se vrnili na šolo, smo s tamkajšnjimi dijaki prvič izmenjali svoje poglede in ideje za nastanek logotipa tekočega projekta. Celo popoldne smo preživeli z družinami, pri katerih smo spali. Spoznali smo, da so Zvorničani zelo odprti in prijazni ljudje, poleg tega pa pri njih nikoli ne zmanjka hrane. Sama sem prvi večer pri večerji doživela bogatejšo izbiro različnih jedi kot v restavraciji. Zvečer smo se ponovno dobili z ostalimi in se družili v lepem ambientu ob pijači.
Naslednji dan nas je presenetila obilica snega, ki ga Sežančani nismo ravno navajeni. Dopoldne so nas peljali na ogled lokalne tovarne aluminija, ki velik delež proizvodov izvaža tudi v Slovenijo. Po kosilu smo prosti čas izkoristili za ogled Zvorniškega mostu, ki povezuje Srbijo z Bosno in Hercegovino. Slikanje ob mejnem prehodu s Srbijo je bilo obvezno. Preostanek popoldneva smo obiskali še nekaj prijetnih »kafičev« in malo bolje spoznali mesto. Po skupni večerji, pri kateri smo končno lahko poskusili prave čevapčiče, smo se odpravili h gostiteljskim družinam, saj je bil končno čas, da spoznamo pravo zvorniško nočno življenje.
Naslednje jutro je bilo polno objemov in načrtov ponovnega srečanja z ljudmi, ki so po dveh dneh postali naši dobri prijatelji. Celo jezikovne pregrade, ki so nekatere na začetku ovirale, so izginile. Domov smo se vračali z lepimi spomini na Zvornik in bili hkrati razočarani ob misli, da je vsega konec. Takšne izkušnje so več vredne kot vse ostalo pridobljeno znanje v šoli.
Maja Ravbar, 3. AG