Raziskovanje mej

V petek, 9. 11. 2018, smo se dijaki, ki obiskujemo družboslovni sklop, pod vodstvom profesoric zgodovine, Nadje Prihavec in Gabrijele Rebec Škrinjar, po četrti uri odpravili na krajšo ekskurzijo, kjer smo si ogledali najrazličnejše vrste mej: meje, ki ločujejo parcele, dežele in posestva, pa tudi o tisto, ki je še ne tako dolgo nazaj delila Republiko Jugoslavijo in Italijo.

Z avti smo se odpravili v Lipico in se že na samem začetku izleta posvetili meji tega ogromnega posestva. O njegovi takratni mogočnosti in ugledu, ki ga je doživljalo skozi zgodovino, smo lahko sklepali že samo iz precej visokega kamnitega zidu, ki obroblja celotno lipiško posestvo.

Od tod smo se odpravili proti državni meji z Italijo, ki je včasih ločevala Italijo in Jugoslavijo. Ustavili smo se pri poslopjih, iz katerih so tedanjo jugoslovansko mejo nadzirali policisti, cariniki in graničarji. S tega mesta je sedaj na Kokoši mogoče opaziti sledi sto metrov širokega neporaščenega pasu, ki so ga za časa Jugoslavije skrbno vzdrževali, da so imeli nadzor nad območjem, kjer so ljudje običajno želeli nezakonito prečkali mejo.

Nato smo se sprehodili do mejnega kamna, oštevilčenega s številko 79, ki je tu iz časa Jugoslavije. Na njem je bilo zapisano Socialistična federativna republika Jugoslavija, z letom 1991, ko smo se Slovenci osamosvojili, pa so napis zamenjali z imenom naše države.

Naslednji mejni kamen, h kateremu smo bili namenjeni, se je nahajal na pobočju Kokoši, zato smo se ga po kratki malici odpravili poiskat. Med vzpenjanjem na ta 670 metrov visok hrib smo naleteli tudi na propadajoč stražni stolp. Graničarji na njem so imeli popoln pregled nad neporaščenim pasom, preko katerega so ljudje največkrat prečkali mejo, pa tudi dovoljenje, da ustrelijo vsakega, ki je to storil nezakonito (zlasti v poznih štiridesetih in petdesetih letih). Pot smo nadaljevali proti vrhu, vendar pa smo se na dveh tretjinah hriba vstavili, saj smo tam našli iskan mejnik, ki je predstavljal ločnico med deželo Goriško in Trstom. Na njem sta med drugim vklesana tudi oba grba; proti zahodu tržaški grb, na katerem je upodobljena sulica svetega Justa, zavetnika Trsta, na vzhodni strani kamna pa grb Petačev, bogate plemiške rodbine, ki so imeli fevde v deželi Goriški – to grb tudi predstavlja.

Na tej točki se je naša kratka ekskurzija končala. V lepem vremenu, ki nas je spremljalo, smo tako spoznali različne vrste mej in si razjasnili pomen tistih »velikih sivih popisanih kamnov,« ki jih sicer morda ne bi niti opazili, sploh pa ne vedeli, koliko pestre in zanimive zgodovine nosijo v sebi.

Tekst: Matija Kristan, 2. b g

Fotografije: Gabrijela Rebec Škrinjar