Picasso v adventni Veroni

Enajstega decembra zjutraj smo se dijaki jezikoslovnega in družboslovnega sklopa z avtobusom odpeljali v Verono. Vožnja je hitro minila, saj nam je na avtobusu vodič krajšal čas s pripovedovanjem zanimivih dejstev o kraju, kamor smo bili namenjeni in o pokrajinah skozi katere smo se peljali. V mestu Romea in Julije sta nas pričakala praznično vzdušje in mraz, ki pa nas ni preveč motil. Po prihodu smo se razdelili v dve skupini; prva polovica dijakov je odšla v palačo Forti na ogled razstave Pabla Picassa – Figura, ostali smo si ogledovali dobrote na božičnem sejmu, ter se potem zamenjali.

Na razstavi je bilo razstavljenih 91 del slavnega umetnika, ki jih je ustvaril med leti 1906 in 1971. Med najbolj znanimi so Poljub, Jokajoča ženska, Sedeči akt in Portret Marie Therese.  Ogled razstave je trajal približno uro. Skozi sobane galerije nas je vodil profesor Samo Onič in nam povedal ogromno stvari tako o avtorju kot o njegovih delih. Profesorjeva predstavitev umetnikovih del je bila izčrpna in tako zanimiva, da smo imeli dijaki na koncu številna vprašanja in so nas morali kustosi opomniti, naj bomo tišji. Ste vedeli, da je Picasso, lomilec ženskih src, slog ustvarjanja vsakič znova menjal s prihodom nove ženske v njegovo življenje? »’Aha, Picasso ima novo žensko’, so rekli, ko je začel risati na drugačen način,« je povedal profesor Onič.

Vodič nas je po ogledu vse skupaj popeljal po starem delu mesta; videli smo Capuletovo dvorišče z Julijinim kipom in balkonom, pod katerim naj bi Romeo v slavni drami dvoril izvoljenki.  Pravijo, da je Capuletovo dvorišče le izmišljotina lokalnih turističnih vodnikov, ki vsako leto privablja veliko turistov, a nikoli ne bomo vedeli.  Sprehodili smo se čez mostova Ponte della Vittoria in Ponte di Castelvecchio, ki je bil zgrajen v štirinajstem stoletju. Mimo vojaške utrdbe smo nadaljevali pot po razgibanih ulicah do glavnega trga Piazza Bra, na katerem še vedno stoji mogočna arena iz rimskih časov. Na trgu, na katerem v adventnem času postavijo stojnice s katerih omamno diši po sladkih in slanih dobrotah, smo imeli nekaj prostega časa za nakupovanje. Zvečer smo se odpeljali iz mesta ljubezni v hotel. Namestili smo se v sobe in nestrpno počakali na večerjo. Seveda so bile na meniju med drugim tudi testenine.

Drugo jutro po zajtrku nas je najprej čakal ogled mesta Sirmione na obali Gardskega jezera. Naš obisk je potekal izven glavne turistične sezone, ko po besedah vodiča, kar mrgoli turistov. Tako se je zdelo, da smo imeli majhno mestece na polotoku samo zase. Videli smo žveplene pare, ki so se kadile iz Gardskega jezera, luksuzno vilo ameriške operne pevke grškega rodu Marie Callas, grad Scaligero na vodi, toplice z zunanjimi bazeni, ki jih grejejo žveplene pare in občudovali velikost največjega italijanskega jezera.  Preden smo se vrnili v Verono pa smo se ustavili še ob stolpu Svetega Martina, ki so ga postavili v spomin na bitko pri Solferinu in San Martinu med Francozi v zavezništvu z Italijani proti Avstrijcem (leta 1859).

Preden smo si v Veroni ogledali areno, smo imeli čas za kosilo. V areni sta nam Gregor Šajn in Jaka Grže s pantomimo prikazala vrsto dogodkov, od najstarejših do tistih, ki si jih še danes lahko ogledamo v amfiteatru. Operni koncerti, gladiatorski boji, boji z divjimi zvermi,  uprizarjanje bitk so samo nekateri izmed dogodkov, ki so jih Rimljani radi gledali. Začelo se je temniti in postajati mrzlo, zato smo pomahali Veroni v slovo in se odpravili proti domu.

Ema Škapin, 3.ag

Fotografije: Samo Onič