ŠC Srečka Kosovela Sežana v očeh obiskovalcev iz tujine
V šolskem letu 2015/2016 je ŠC Srečka Kosovela Sežana obiskalo 145 profesorjev in dijakov iz tujine. Nad našo šolo so bili navdušeni. Med našim letošnjim obiskom Portugalske smo bili povabljeni na prireditev, v okviru katere je izšla revija Amanecher, v kateri je prelep članek o naši šoli. Prevod članka v slovenščino si lahko v nadaljevanju preberete.
Aktivna in ljubezniva slovenska šola
Po vrnitvi iz Slovenije sem ugotovila, da nič ne more preprečiti zbliževanja Slovenije in Portugalske, tudi geografska razdalja ne. Tukaj in tam so čudovite šole, radovedni učitelji in dijaki, pesniki, ki jih ljubimo, nežnost do otrok in navdušenje nad mladimi, čaj in vino, poezija in druga umetnost ter drobne vsakdanje stvari, ki nas združujejo. Tudi tu je pomlad najlepši čas za spoznavanje slovenske pokrajine, tudi tu je kamnita pokrajina, ki prisluhne svojemu pesniku. In tudi tu so nasmeški, ki razkrivajo, da smo morda skupaj »ušpičili« kakšno vragolijo. Šola je idealen prostor za primerjavo izkušenj in pridobivanje zagona, da lahko naredimo še več in bolje. Da se lahko naučimo, česar ne vemo.
Na sežanski šoli sem spoznala umetniško šolo, ki vzdržuje ravnovesje med prakso in teorijo, med »znati« in »znati narediti«. Šolo s predanimi in zagnanimi profesorji, ki združujejo izkušnje in umetniško ustvarjanje s poglobljeno raziskavo na obravnavanem področju. Šolo, kjer dijaki spoznavajo umetnost slikarstva, kiparjenja, literature, fotografije in videa. Šolo, kjer dijakovo avtonomijo in odgovornost za lastno učenje krepijo profesorji. V enem tednu ne bi mogla bolje spoznati učiteljskega vsakdana, ki mi je dal navdih za nove ideje poučevanja. Pri vseh urah sta iniciativnost in raziskovanje dijakov strateško usmerjana s strani profesorjev tako, da se dijaki tega sploh ne zavedajo. Prisostvovala sem na primer uri aranžerstva, med katero smo na majice tiskali poezijo pesnika Srečka Kosovela. Pri uri geografije smo primerjali Slovenijo in Portugalsko. Zame je bilo nepozabno slišati portugalsko pesem»Osmaritos das outras«, ki so jo zapeli slovenski dijaki.
Danes hrepenim. Hrepenim po zelenem v celotni paleti barv, po gozdovih in poljih, po gorah z belimi vrhovi. Na sežanski šoli sem spoznala: brez prakse umetnost ne obstaja, brez teorije nima dimenzije.
Sramežljivi in sladki nasmeški dijakov in profesorjev, skupna tišina, zgodovina in kultura, ki bi bila še bolj skupna, če ne bi govorili drugačnega jezika. Hrepenim po čarobni Sloveniji, skrivnostnem podzemlju, kultnih in harmoničnih krajih, zgodnjem spomladanskem soncu, kozmopolitanski in prijateljski Ljubljani. Po spoštovanju, sramežljivosti, poeziji v gestah in obrazih Slovencev. Po svežem zraku, vročem soncu, mirnem morju, čarobnih jezerih, spontanem veselju, elegantnem in iskrenem značaju tega naroda.
Hvala vsem, ki ste nas tako lepo sprejeli. Čutim vas.
Opis teh čustev je strnil portugalski pesnik Fernando Pessoa v zbirki pesmi Cancioneira::
Ne reci ničesar!
Ne reci ničesar.
Niti resnice.
Tako lahkotno je nič ne reči
in vse razumeti –
obe polovici.
Čutiti in videti …
Ničesar ne reci,
pusti pozabiti.
Mogoče jutri
v drugi pokrajini
porečeš, da ni imelo smisla
vse to potovanje
do tja, kjer sem želel
biti to, kar mi je všeč …
In tam sem bil srečen.
Ne reci ničesar!
Maria Ceu Costa, profesorica filozofije na ESB
