Ponovno v gorah
V ponedeljek, 5. septembra 2016, smo se tretji letniki gimnazije odpravili na športni teden v slovenske gore. Že zgodaj zjutraj smo se zbrali na železniški postaji v Sežani in se nato z vlakom odpeljali proti Bohinjski Bistrici. S tamkajšnje železniške postaje nas je avtobus odpeljal do našega izhodišča, koče pod slapom Savica (670m nadmorske višine). Od tam smo pričeli vzpon po prijetni poti v senci gozda, ki nas je najprej vodila do Doma na Komni (1520m n.m.v.). Od tam je sledil še kratek sprehod in že smo bili pri Koči pod Bogatinom (1513m n.m.v.) – našim domom za naslednjih pet dni.
Koča je že na prvi pogled izgledala prijetno, pričakala sta nas oskrbnika Nina in Igor z domačo korenčkovo torto in ajdovo pito s pehtranom, skuto in jabolki, ter toplim čajem. Po Namestili smo se po sobah in po kratkem počitku opravili pohod na planino Govnač (1500m n.m.v.), kjer je bila med 1. svetovno vojno pomembna strateška točka. Tistega dne smo od koče opazovali bližnja Turška vratca, do katerih poteka tekmovanje v teku (od koče do tja), in ker je v razredu kar nekaj dobrih športnikov, se je eden izmed njih – Jaka Grže – odločil izzvati prejšnjega rekorderja, ki je postavil čas 4.53s. Gospa Nina je pripravila štoparico in Jaka se je pognal proti cilju. Celo pot smo navijali zanj in po napetem boju s štoparico je Jaka postavil nov rekord – 4.10s! Ko se je vrnil h koči smo ga sprejeli z aplavzom, oskrbnica pa mu je (kot vsakemu tekmovalcu, ki se odloči za tek) ponudila okrepčilo za povrnitev moči.
Naslednji dan smo se zbudili v deževno jutro in odhod na načrtovan vzpon je bil večkrat pomaknjen v čakanju na lepše vreme, toda to nas ni zmotilo. Pohod smo pričeli pozno dopoldan in kljub dežju smo se povzpeli na Bogatinsko sedlo oz. Vratca (1815m n.m.v.), kjer smo pomalicali in nato nadaljevali s hojo na Vrh nad Gracijo (1916m n.m.v.). Načrtovana je bila vrnitev po Lepi Komni, toda zaradi slabega vremena in močnega vetra smo se odločili za varnejšo vrnitev po isti poti nazaj. V kočo smo prispeli sicer premočeni in premraženi, toda še vedno dobre volje. Pričakala nas je zakurjena peč, na kateri smo lahko posušili stvari, ter vroč čaj, sledilo je popoldne, ki smo ga zapolnili z igranjem kart in ostalih družabnih iger.
Tretji dan smo se odpravili v dolino Sedmerih jezer. Najprej smo se spustili do Črnega jezera (1320m n.m.v.) in se nato skozi gozd povzpeli do Dvojnega jezera (1680m n.m.v.), kjer smo pomalicali v Koči pri Sedmerih jezerih. Med jedjo smo uživali v čudovitem pogledu na dve jezeri ter okoliške gore, kot sta npr. Tičarica ter Zelnarica. Vrnitev je potekala v dveh skupinah in sicer po težji, daljši, ter krajši in po težavnosti lažji poti. Tisti, ki so izbrali daljšo pot, so šli skozi Velika Vrata, kjer so imeli priložnost videti alpski kras, saj se tam nahajajo ploščadi z vdolbinami, ki so posledica vodnega razjedanja kamna, velike za dve nogometni igrišči, ki se jim reče škraplje. Z Velikih Vrat je sledil spust na Mala Vratca ter nato do Poljanice in čez Lepo Komno. Na poti smo videli meteorološko postajo, kjer je bila izmerjena najnižja temperatura v Sloveniji: -47°C. Nazadnje smo se čez Turška vrata spustili do naše koče, medtem ko se je skupina, ki je izbrala krajšo pot, vrnila po krožni poti do Doma na Komni, kjer so se sladkosnedi posladkali z odličnimi palačinkami, po poti pa smo jedli divje maline. Tisti dan smo hodili 8 ali 9 ur in zvečer smo utrujeni popadali v postelje.
Kljub utrujenosti prejšnjega dne smo se četrti dan prebudili z novo energijo. Dodatno nas je okrepčal še zajtrk, saj je gospa Nina za vse pripravila jajca na oko. Spet smo imeli možnost izbire težje ali lažje ture. Približno 15 dijakov se je s profesorjem Stanislavom Jablanščkom že ob sedmih zjutraj odpravilo na Bogatinsko sedlo. Od tam je sledil vzpon na Veliki Bogatin ali Mohavšček (2005m n.m.v.), kjer smo bili nagrajeni s čudovitim razgledom na okoliške gore, na Krn, Triglav, Krnsko ter Bohinjsko jezero. Toda v pogledu nismo uživali dolgo, saj je bilo na vrhu zelo vetrovno in smo raje pohiteli nazaj do Vratc. Naslednji dva-tisočak je bil Lanževica (2003m), sledil vzpon še na Veliko (2016m n.m.v.) in Malo Babo (2011m n.m.v.), nato pa strm spust do Planinskega doma pri Krnskih jezerih (1385m n.m.v.). Ostali so se z Lanževice po prijetni, široki poti spustili do iste koče. Po kosilu in ogledu Krnskega jezera smo se vsi vrnili po poti, ki vodi mimo bunkerjev in ostankov iz 1. svetovne vojne. Oskrbnica Nina se je za zadnjo večerjo izredno potrudila, za slaščico je pripravila kar tri vrste štrukljev in sicer navadne z rozinami, pehtranove s skuto ter posebne, bogatinske štruklje z peteršiljem in limono. Sledil je poslovilni večer in profesor Vojko se je oskrbnikoma zahvalil z ganljivim govorom in pesmijo, ki jima jo je posvetil.
Zadnji dan smo vstali zgodaj, vzorno pospravili sobe, ter se po jedrnatih, toda srčnih govorih obeh oskrbnikov odpravili proti dolini. Spust smo opravili z lepo hitrostjo, saj so bili najhitrejši v dolini že v dobri uri. Ponovno smo se z avtobusom odpeljali do Bohinjske Bistrice, kjer smo vstopili na vlak proti Novi Gorici. V Sežano smo prispeli okrog štirih popoldne, utrujeni, a polni izkušenj in vtisov najboljšega športnega tedna.
Ela Bolčič, 3. b gim
