INTERVJU: Primož Brezec
Po poslovilni tekmi Primoža Brezca, januarja 2018, sta dijak in dijakinja 2. AG, Asta Gerjevič Debevec in Nik Brcar, opravila z njim intervju. Zaradi Primoževe zasedenosti sta intervju izvedla kar virtualno, navdih za vprašanja pa sta dobila na poslovilni tekmi, ki sta se je udeležila. Del intervjuja je objavljen že v šolskem glasilu, v celoti pa je na voljo v spodnjih vrsticah.
O KOŠARKI
NBA ali Euroliga?
Euroliga in NBA playoffs.
Kraški zidar ali Raptors?
Kraški zidar.
Luka Dončič ali Goran Dragič?
Oba, v paketu.
Opišite vaše začetke košarke (kdo vas je nad košarko navdušil, kdo je bil vaš prvi trener in nekaj o vašem prvem klubu).
Začel sem v prvem razredu osnovne šole, ko sem bil star 7 let, moj prvi trener je bil Marko Mugoša. Navdušil me je moj oče, ki je bil tudi košarkar. Kasneje me je treniral Boban oziroma Popovič Sekule. V bistvu sem v bivšem Kraškem zidarju “dal skozi” vse kategorije od mini “basketa” do pionirjev, kadetov, mladincev in potem sem bil v članski ekipi. Nobena skrivnost ni, da mi je dal največjo “šanso” in posvetil največ časa Mario Gerjevič. On me je treniral od mladincev naprej. Tisto sezono, ko sem bil drugi strelec prve slovenske lige in kasneje šel v Olimpijo, smo res dosegli odmeven rezultat. V takrat močnem slovenskem prvenstvu smo se uvrstili v četrtfinale in to je bila res nepozabna izkušnja. Kasneje je prišlo do mojega prestopa v Union Olimpijo in podpisa petletne pogodbe.
Kdaj ste začeli resno razmišjati o košarkarskem poklicu?
Hmm … začel sem v 1. razredu, do četrtega razreda pa ne vem, če sem bil največji v razredu. Potem sem se potegnil v šestem in sedmem razredu. Do 16. oz. 17. leta nisem igral, bil pa sem član prve ekipe Kraškega zidarja in tekmoval v prvi slovenski ligi, nisem pa imel »minutaže«. Naslednje leto, ko sem dopolnil sedemnajst let in ko je bil Mario trener, smo malo »pomladili« ekipo, dobil sem šanso in takrat se mi je zazdelo, da bi morda iz mene nekaj »ratalo«. Potem so začele prihajati prve ponudbe iz Italije, Amerike, Olimpije. Mislim, da sem se pametno odločil in podpisal za Olimpijo.
Ali imate kašen poseben dosežek, na katerega ste ponosni?
Samo enega ne bi mogel izpostaviti. Na začetku kariere smo v moji najboljši sezoni v Kraškem zidarju z reprezentanco do 21 let osvojili srebrno medaljo. Pomemben je tudi naslov ŠKL prvaka za srednjo šolo Srečka Kosovela, finalna tekma v Tivoliju, ko me je izbrala Indiana kot 27. v prvi rundi. Vsi ti naslovi z Olimpijo, državni naslovi, pokalni prvaki, uvrstitev v Euroligo, zadnja sezona v Rusiji … Bil sem tudi dvakratni državni prvak na Cipru in pokalni zmagovalec.
Kakšen je vaš komentar na poslovilno tekmo? Boste zapustili svet košarke?
Komentarji so res pozitivni, česa takšnega nisem pričakoval, da bo tako polna dvorana in da bo tako zanimanje, da so prišli vsi moji prijatelji, bivši trenerji, družina, vsi, ki mi nekaj pomenijo. Mogoče je malo slaba luč padla na to mojo potezo na koncu tekme, vendar to se v športu dogaja in sem se tudi takoj po tekmi opravičil, saj to res ne spada na košarkarska igrišča in če se le da, se je temu res treba izogniti. Je pa vendar eno gledati tekmo s tribune in na televiziji, drugo pa igrati in biti v taki situaciji. Včasih se zapre “roleta” in odreagiraš tako, kot odreagiraš. Po tekmi je bila lepa zabava, malo smo se »podružili«, nekaj spili, pojedli. Še enkrat bi se zahvalil res vsem, mestni občini Sežana, športni zvezi Sežana in KK Mesariji Prunk, Marku Likarju in Andreju, vsem, ki so organizirali in se potrudili, Nataši, vsem puncam v klubu. Bilo je na vrhunski ravni in res ne bom nikoli pozabil tega večera.
V košarki pa še vedno ostajam, to je bil eden od razlogov, da sem končal z aktivnim igranjem. Dobil sem službo. Od vedno sem si želel ostati v košarki. Ne kot trener, ampak kot agent. Ta želja se mi je uresničila, tako sem se poleti dogovoril s Cleveland Cavaliers in od septembra sem njihov skavt za Evropo.
V zadnjem času ne moremo mimo navdušenja nad uspehom naših košarkarjev na Evropskem prvenstvu 2017. Kakšno je vaše mnenje? Ste pričakovali, da bo Slovenija kdaj tako visoko v evropskem košarkarskem svetu?
Nisem pričakoval in to tudi zato, ker nam ni nikoli uspel ta veliki met. Bili smo blizu medalje vseh teh nekaj zadnjih prvenstev, še posebej na Poljskem, sedaj pa je šla reprezentanca v Turčijo in na Finsko s čisto poglobljeno zasedbo (ne glede na vse, kar govorijo, da je prihajalo do odpovedi košarkarjev in da niso bili v najboljših zasedbah). Devetkrat zapored zmagati evropsko prvenstvo brez poraza – tega ti res ne more nihče vzeti. Ko so fantje igrali, so se borili od prvega do zadnjega, ne samo Luka in Gogi. Če bi onadva sama igrala prvenstvo, zagotovo ne bi mogla zmagati, pomembni so tudi drugi, npr. Zagorac, Rebec … Vsi ti fantje so zasluženi za uspeh in nihče ni tega pričakoval. Najbolj zadovoljen sem bil tudi, ko sem šel na finalno tekmo v Istanbul, kjer je bilo 7.000 slovenskih navijačev, ki so se res veselili in pozdravljali uspeh naših fantov.
Med tem Evropskim prvenstvom smo tudi spremljali mladega košarkarja Luko Dončiča, ki že pri zgodnjih osemnajstih letih podira mejnike na veliko področjih. Kakšno mnenje imate o njem? Kaj ga čaka v prihodnosti? Govori se tudi, da ga bo izbrala NBA liga. Prezgodaj, morda prepočasi?
V bistvu o tem jaz ne bi smel govoriti, saj je to poslovna tajnost, ker sem skavt in spremljamo tudi njega. Ni pa skrivnost, da bo Luka top 3, top 5 na letošnjem naboru. Mislim, da to, kar je on naredil pri osemnajstih letih, ni še nikomur uspelo – postal je torej evropski prvak in igra tako vidno vlogo. Vsekakor ga čaka (upam samo, da bo ostal zdrav) uspešna kariera tudi v NBA.
O SŠ SREČKA KOSOVELA SEŽANA
Matematka ali fizika?
Fizika
Tekma ali učenje?
Tekma
Zabava s prijatelji ali trening?
Trening
Višina 2,17m ima definitivno prednosti in slabosti. Imate kakšno anekdoto iz srednješolskih dni?
Večkrat se spozabim in se z glavo udarim nad vrati. Sicer pa so velik problem tudi postelje, sploh če imajo zadnjo stranico, potem so dali jogije na tla in tudi na letalu večkrat ne vem, kam postavit noge.
Vzornik ste mnogim mladi. Imate tudi vi kakšnega vzornika oziroma ste ga imeli?
Ko sem začel igrati, je bil Michael Jordan vzornik večine mladih. Imel sem pa to srečo, da sem ga spoznal, ker je bil predsednik kluba v Charlotu, in se velikokrat z njim tudi pogovarjal.
Kako vam je uspelo usklajevati treninge in šolo?
Težko. Včasih smo trenirali od sedmih zjutraj do osmih in potem šli k pouku, po šoli smo morali narediti nalogo in spet na trening. Čez vikende smo pa imeli tekme. Ni bilo lahko, še posebej zato, ker sem hodil v gimnazijo. Za vse se zagotovo najde čas, če se hoče, vendar moraš biti res usklajen in organiziran.
Kakšni so vaši spomini na srednjo šolo v Sežani?
Imam »super« spomine, razen kakšne graje pri matematiki … res super spomini tudi na profesorje, ravnatelja in na maturantski ples ter izlet. Res na vse.
Bi kot bivši dijak naše šole radi kaj sporočili našim dijakom?
Kljub temu da sem tako uspel, se še vedno z veseljem vračam v Sežano in sem z veseljem gledal vse, ki so prišli na mojo zaključno tekmo. Res ne morem pozabiti. Štolfa je prišel na mojo tekmo in videl sem Vojka Žiberno in vse ostale profesorji. Prišel je tudi moj razrednik iz srednje šole, Vidmar. Lepo se je bilo spomniti vseh teh trenutkov.
Asta G. Debevec in Nik Brcar, 2. AG
