Gore 2017

V ponedeljek, 4. septembra 2017, smo dijaki 3. letnika gimnazije v zgodnjih jutranjih urah v spremstvu prof. Vojka Žiberne, Janija Žiberne, Stanislava Jablanščka in Uroša Borjančiča začeli svoj športni teden v slovenskem visokogorju. Z vlakom smo prišli do Bohinjske Bistrice, od tam pa z avtobusom do koče pri Slapu Savica. Tam se je začel naš prvi izziv – vzpon do Koče na Komni, kjer smo prevzeli svoje nahrbtnike in z njimi na ramenih kmalu zagledali svoj dom za naslednjih pet dni, Kočo pod Bogatinom. Da smo se v tej preprosti koči počutili kot doma, je v prvi vrsti poskrbelo osebje z oskrbnico Majo in kuharico Ano. Obe sta nas nasmejani pričakali na vratih koče in nam ponudili topel čaj ter pico. Popoldne nas je čakal še pohod na planino Govnjač, kjer smo videli ostanke iz prve svetovne vojne.

Naslednje jutro smo se najprej spustili do Črnega jezera, kjer so se nekateri pomerili v metanju kamnov na nasprotni breg. Po krajšem postanku smo se povzpeli do Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo si nabrali novih moči za prihajajoče vzpone. Pot smo nadaljevali v dveh skupinah. Težja pot, ki sta jo vodila prof. Jablanšček in prof. Borjančič, nas je vodila skozi Velika Vrata, kjer smo bili priča dih jemajočemu razgledu, videli pa smo tudi alpski kras. To je velika ploščad s škrapljami – vdolbinami, ki so posledica vodnega razjedanja kamnine. Od tam smo pot nadaljevali v dolino za Bajerjem in se čez Mala Vrata in dolino Poljanca vrnili v kočo. Ob naši poti smo se ustavili tudi na Mrzli Komni, slovenskem mrazišču, kjer so 9. 1. 2009 izmerili najnižjo temperaturo v Sloveniji: -49°C. Druga skupina se je v kočo vračala po lažji poti, ki vodi čez Lepo Komno mimo planine Kal.

V sredo so bili na vrsti dvatisočaki. Vsi smo osvojili Lanževico (2003 m n.m.), tisti bolj drzni pa še Mohavšček (2008 m n.m.), Veliko Babo (2016 m n.m.) in Malo Babo (2011 m n.m.). Ostali smo se podali do Koče pri Krnskemu jezeru, kjer smo se spet srečali in si skupaj ogledali Krnsko jezero. Nazaj v Kočo pod Bogatinom smo se vračali po mulatjeri, preko katere je nekoč potekala Rapalska meja, mimo kasarn in bunkerjev iz prve svetovne vojne.

V četrtek nam je načrte prekrižalo slabo vreme, zato smo meglen in deževen dan preživeli v koči ob toplem čaju, se posvetili klepetu, kartanju in si odpočili od naporov prejšnjih dveh dni. Popoldne se nas je večina odpravila do Koče na Komni, kjer smo si privoščili izvrstne palačinke.  Zvečer nas je  obiskal predsednik Planinskega društva Tržič, Uroš Ahačič, ki nam je lepote visokogorja predstavil še z ekološke plati. Po njegovem predavanju je sledil prisrčen poslovilni večer, ki ga je s pevsko točko popestril prof. Vojko, pri petju pa smo se mu na koncu pridružili še mi.

V petkovo jutro smo se prebudili še prej kot ostale dneve. Kot pravi planinci smo vzorno pospravili sobe, za kar nas je oskrbnica pohvalila. Nato smo pojedli še zadnji zajtrk in se odpravili nazaj v dolino. Vračali smo se po isti poti, kot smo prišli. Iz Bohinjske Bistrice smo se do Nove Gorice peljali z vlakom, pot pa nadaljevali z avtobusom, ki je v Sežano prispel ob 15.15.

Športi teden, ki je za nami, je bil za marsikoga eden najlepših. Gore, ki smo jih tolikokrat gledali le od daleč, smo imeli priložnost izkusiti od blizu, spoznati njihove pasti in lepote. To izkušnjo bomo zagotovo ohranili v lepem spominu.

Klara Stantič, 3. BG

Fotografije: Pika Bernetič, 3. BG