Trst – stičišče različnih kultur
V ponedeljek, 8. maja, smo se po četrti šolski uri dijaki 3. letnika družboslovnega modula odpravili v Trst. Raziskovali smo multikulturnost tega mesta, ki je v zgodovini velikokrat igralo zelo pomembno vlogo (tudi za Slovence).
Pred ekskurzijo smo v skupinah dobili nalogo, da raziščemo zgodovino Trsta s stališč različnih kultur, in sicer Grkov, Srbov, Slovencev, Judov, Italijanov itd. Morali smo poiskati vzroke, zakaj so se ta različna ljudstva, vere in jeziki znašli prav v Trstu in tako dodelili mestu sloves stičišča kultur.
Iz Sežane smo se do Opčin odpravili z osebnimi avtomobili, od tam pa z avtobusom do Trsta. Ker je imela vsaka skupina s seboj svojo nalogo, nismo potrebovali vodiča, ampak smo na ključnih zgodovinskih točkah ostalim sošolcem predstavili izsledke svojih raziskovalnih nalog.
Najprej smo se sprehodili do Narodnega doma, arhitekturnega dosežka Slovenca Maksa Fabianija, in ponosno poslušali o pestri zgodovini Slovencev. Potem smo se mimo evangeličanske cerkve in grške pravoslavne cerkve napotili proti Piazza Unita. Tam smo ob pogledu na pomol San Carlo, ki je neizčrpno navdihoval Dragotina Ketteja, poslušali legendo o potopljeni ladji, po kateri je pomol dobil tudi ime. Na Piazzi Unita smo občudovali helebardo, ki naj bi po legendi padla z neba in oznanjala žrtev sv. Sergeja, danes pa je prav ta helebarda tudi na grbu samega mesta. Nasproti, za našimi hrbti, pa se je proti morju dvigovala občinska hiša, ki se s svojim baročno-gotskih stilom in stebričastim pritličjem odpira v stari predel mesta. Tu smo seveda omenili tudi Mihca in Jakca, ki udarjata na zvon na vrhu urnega stolpa.
Po kratkem predahu, ki smo ga izkoristili za malico, nujno potrebno kavo ali pa samo opazovanje spokojnega morja in preletavanja golobov, smo se odpravili na hrib sv. Justa – zavetnika Trsta. Vmesni postanek smo naredili pri Rihardovem slavoloku, kjer smo se pošalili o izvoru njegovega imena. Ustavili smo se tudi pri hiši tržaškega škofa Bonoma, v kateri je škof gostil svojega učenca, slovenskega reformatorja, Primoža Trubarja.
Na vrhu hriba smo si ogledali notranjost katedrale sv. Justa in na ruševinah bazilike poslušali ostale predstavitve. Med drugimi tudi žalostno zgodbo družine Tomažič, ki je imela v lasti Buffet da Pepi. Družini v čast pa še vedno aktivno deluje pevski zbor Pinka Tomažiča. Prisluhnili smo tudi pestremu življenjepisu Borisa Pahorja in ostalih zavednih Slovencev ter občudovali mogočen bronast spomenik, posvečen prostovoljcem v prvi svetovni vojni.Ko smo se usmerili proti trgu Ponte Rosso, smo šli mimo ostankov rimskega gledališča, na trgu pa poslušali o srbski skupnosti v Trstu, ki jo pooseblja mogočna srbska pravoslavna cerkev. Poleg te pa smo občudovali še drugo cerkev, ki krasi trg. To je cerkev sv. Antona, v kateri ob nedeljah potekajo maše v slovenskem jeziku. Imeli smo dovolj časa, da smo svoj nos pomolili v notranjost cerkve, ki je bila bogoslužno veličastna.
Zadnja tema, o kateri smo se razgovorili, so bili Judje. Ustavili smo se pri sinagogi, naša profesorica se je uspela dogovoriti, da so nas spustili v njeno notranjost. Tamkajšnji rabin nam je pripovedoval o zgodovini Judov in sinagoge ter odgovarjal na naša številna vprašanja. Naše navdušenje in osuplost nad sinagogo pa je prekinil čas, ki nas je opozoril, naj se podvizamo na avtobus. V poznem popoldanskem soncu smo prežeti s čarom mesta hiteli skozi vrvež multikulturnega stičišča.
Lea Dvorščak, 3. b G
