Portugalska
24. oktobra 2017, smo skupinica dijakov aranžerskega in ekonomske tehnika ušli hladnemu prihajajočemu zimskemu mrazu, da bi se naužili še zadnjih toplih jesenskih žarkov na drugi strani stare celine.
Po dolgi vožnji do Milana, dvournem letu in prečkanju časovnega pasu smo v času kosila prispeli na Portugalsko. Na letališču v Portu so nas pričakali animatorji, da nas odpeljejo proti kampusu. Že ob vožnji proti Barcelosu smo velikokrat ostali odprtih ust, profesorica je temu rekla ”kulturni šok”. Eden izmed večjih je bil, ko smo med ulicami, ki so vodile do kampusa opazovali hiše. Ene so bile večje, druge manjše, tretje so imele bazen, a vse so imele skupno lastnost. Stene hiš so jim okraševale ploščice.
Po kosilu in udobni namestitvi v kampusu so se animatorji odločili, da nas presenetijo s krajšim izletom. Iz avtobusa smo izstopili v ulici od koder se je že širil glas in vonj po oceanu. Vsi navdušeni smo mu odhiteli na proti, saj smo ga marsikateri videli prvič.
Naslednje jutro smo se s kombijem odpravili delu naproti. Aranžerke smo dvotedensko prakso opravljale v oglaševalskih podjetjih, ekonomci pa v turističnih podjetjih. Nekateri pa so prakso opravljali kar na partnerski šoli.
Čez teden smo delali, vikendi pa so bili v večini namenjeni izletom. Obiskali smo Guimaraes, Porto, Valenço Lizbono in druga Portugalska mesta bogata z zgodovino. Tudi Španijo smo obiskali dvakrat, kjer smo po dolgem času spet okusili dobro kavo.
Teden je minil, privadili smo se že na nekatere kulturne razlike in v kampusu smo se že počutili kot doma, ko smo izvedeli , da ga moramo zapustiti in oditi v hišo na drugo stran mesta, saj je naslednji dan že prihajala velika skupina dijakov na izmenjavo.
Razočaranje ni trajalo dolgo, saj smo ob prihodu hitro spremenili mnenje. Pristali smo v vili z nasadom pomaranč, bazenom in tenis igriščem. Da na pasjega hišnega čuvaja po imenu Suši ne pozabim.
Zadnji teden so nas obiskali tudi naši profesorji in dnevi v hiši so se počasi začeli iztekati. Na Portugalsko nismo odšli samo z namenom, da bi potovali, se zabavali in spoznavali njeno kulturo, temveč tudi, da bi tam opravljali prakso in spoznali njihov način dela. Ugotovili smo, da so Portugalci zelo prijazni in gostoljubni ljudje, navadili smo se na njihovo hrano, kulturo, njihove odprtosti pa še zdaleč nismo razumeli. Privadili smo se tudi na vsakodnevno agresivno vožnjo, ploščice, ki jih nikakor ni bilo preveč, petelinčke, ki so nas spremljali na vsakem koraku, dvourni čas za kosilo in čepenje v službi do petih popoldan.
Vse to je bila dobra popotnica, ki je zagotovo nobeden izmed nas še dolgo ne bo pozabil, mlajšim letnikom pa toplo priporočam, da se izmenjav udeležujejo, saj je ne bodo obžalovali.
Sara Valič 4. AART
