|
Obrazi kulture ali Prešeren je car |
|
|
ponedeljek, 09 februar 2009 |
Spodbujeni od lanskoletnega uspeha s predstavitvijo Shakespeara smo v letošnjem šolskem letu prav kmalu zaÄutili ustvarjalni nemir.
Dijaki, zlasti prvošolci, ki so bili lani lahko le gledalci, so z vprašanji, kaj bomo igrali letos, zaÄeli že septembra. Sledili so dijaki, ki so sodelovali pri Shakespearju, konÄno pa smo pod težo novih, vznemirljivih zamisli klonile še mentorice Jana Bele Lutman, Doris Furlan in Jelka Hadalin. Tako so zaÄeli nastajati Obrazi kulture.
Prireditve ob letošnjem kulturnem prazniku si je v dveh predstavah v petek, 6. 2. 2009, ogledalo 650 gledalcev, med njimi so bili poleg sežanskih srednješolcev osmošolci in devetošolci Osnovne šole SreÄka Kosovela iz Sežane in uÄenci in dijaki iz Postojne.
Predstava traja uro in pol. V njej sodeluje okrog 60 dijakov, Äe prištejemo še dijake likovnega krožka, ki so prispevali grafit in izvesek za dunajsko gostilno, pa jih je še malce veÄ. Povezovalni tekst je debata, ki jo dijaki poznajo, saj debatno tehniko v razliÄnih formatih uvajamo tudi v pouk kot eno od aktivnih metod pouÄevanja. Tema je odnos med visoko kulturo, zastopa jo France Prešeren, in popularno kulturo, zastopa jo Elvis Presley.
Številne pevske, igralske in plesne toÄke ter snemani prizori se zvrstijo kot argumenti za razliÄne debatne trditve. Naj jih naštejem le nekaj:
- Pesnik ne more postati tako popularen kot pevec;
- Življenje pesnika je bolj dolgoÄasno kot življenje pevca in je odtujeno od sveta;
- France Prešeren še zdaleÄ ni živel odmaknjen od sveta in je ogromno prispeval k prebujanju slovenske zavesti;
- Presley predstavlja lažen svet blišÄa, Prešeren pa dušo.
Po uri in pol »debate« sledi sklep. Tako Elvis kot France sta bila za svoj Äas pomembna Äloveka. Eden za svet zabave in množiÄne kulture, drugi za Slovence kot narod. Vendar obstaja med njima pomembna razlika. Elvis Presley kljub svojemu vplivu na svetovno zabavljaško industrijo ni bil pomemben za obstoj ameriške družbe. France Prešeren je imel drugaÄno vlogo. Slovencem je zagotovil obstoj njihove kulture in ponesel slovenšÄino med druge evropske jezike. Kultura ima veÄ obrazov. Elvisu ne moremo zanikati pomena za generacije mladih po svetu, a za nas je Prešeren car.
ÄŒeprav se zdi okvir zelo resnoben, še zdaleÄ ni tako. Publika, ki je krepko pripomogla igralcem, pevcem in plesalkam, da so bili še boljši kot kdajkoli na vajah, se je odzivala enako navdušeno nad prizori iz Prešernovega življenja kot nad našim Presleyem, ki je zapel tako dobro, da so gledalci po nastopu spraševali, Äe poje na playback. Da o profesorju Gojku in profesorju Cekinu niti ne izgubljamo besed! Gledalci so se od srca nasmejali zabavnim toÄkam, vendar so z dolgimi aplavzi nagradili tudi liriÄne prizore.
Na prireditev so se dijaki pripravljali tri mesece, bolj intenzivno, z vajami za posamezne prizore, pravzaprav dober mesec dni. Ogromno dela je bilo opravljenega doma, v prostem Äasu: pisanje besedil (vsa besedila, razen dveh prizorov, ki sta prirejena po odlomkih iz knjig, so napisali dijaki), uÄenje besedil na pamet, vaje za glasbene in plesne nastope (zbor Sami lepi je vadil v šoli, ker drugaÄe paÄ ne gre), izdelovanje razliÄnih rekvizitov … Zadnja dva tedna smo v šoli Äutili narašÄajoÄe priÄakovanje, zato je rasla tudi teža odgovornosti do publike. Za ves trud smo bili poplaÄani z navdušenimi gledalci.
Gledališki list.
Jelka Hadalin, za mentorice
Fotografija: Samo OniÄ |
